Sveti kraji bolivijskih Andov, andska kozmovizija, šamanizem in tradicionalno zdravilstvo andskih staroselcev.

POT KONDORJA

Duhovno potovanje v bolivijske Ande

Datum: 30. oktober – 16. november 2019

Prijave in informacije: cudoviti.andi@gmail.com, watsapp +591 7321 44 85 (Tina)

Zaradi ugodnejšega nakupa letalskih kart pohitite s prijavo!

 

»Zakaj pa Špancev niste preprosto začarali in jih spravili proč,« sem vprašala dona Aurelia, ki je kallawaya, zdravilec in šaman, pripadnik miniaturnega ljudstva Kallawayev iz zelenih dolin Andov blizu meje s Perujem.

Kallawayi, ki štejejo danes le še 125 družin, so znani kot »narod zdravilcev«, zato v Boliviji v vsakdanjem jeziku kallawaya pomeni kar zdravilca. Zaničljivo jim pravijo brujos, čarovniki, ker delajo z nevidnimi silami. Včasih so se jih kar bali. Ko so Španci pred petimi stoletji prišli v te kraje, so bili izjemno vplivni, bili so visoki svečeniki na inkovskem dvoru v Cuzcu in so govorili lasten jezik, machajullay. Danes ga uporabljajo le še med obredi, v vsakdanjem življenju pa so prevzeli kečua, jezik večinskega prebivalstva v krajih, kjer živijo. Machajullay je obveljal za »sveti jezik«, jezik moči, ki ga neradi učijo teh, ki niso njihovega rodu. Zato si prav lahko predstavljam, da bi se v času, ko so se nad Cuzcom začeli zgrinjati črni oblaki, zbralo nekaj močnih kallawayev, naredili bi par obredov in Španci bi jih polni turov in bolečin neznanega izvora odcvilili nazaj na staro celino.

Ko je don Aurelio slišal za ta scenarij, se je samo nasmehnil: »Veš, mi nismo čarovniki. Mi smo bolj… kako bi temu rekel… svečeniki. Mi smo zdravilci. Naša naloga je, da pomagamo.«
Zdravniška tj. zdravilska etika od njih zahteva, da pomagajo komurkoli, celo sovražniku, in to ne da bi zahtevali plačilo. Tako so med tem, ko so Španci šli nadnje z inkvizicijo, jih kurili na grmadah in jim trgali jezike, kallawayi celili njihove rane in njihovim ženam pomagali pri porodih. Kmalu so prišleki ugotovili, da jih potrebujejo, vzeli so jih pod zaščito in dvignili njihov status nad »navadne indijance«.

Še zdaj so izjemni zeliščarji in mojstri obredov. Poklic zdravilca se prenaša iz roda v rod, skrivnosti skrbno varujejo, čeprav je res, da si mnogi mladi, ki imajo znanje, raje izberejo življenje v mestu in učenja ne prakticirajo. Slovijo po vsej južni Ameriki, včasih so prehodili ogrone razdalje od Argentine do Ekvadorja, prišli so celo v Panamo, ko so v času gradnje prekopa delavci sepali za malarijo. Pred leti jih je UNESCO zaradi poznavanja zdravilih rastlin razglasili za nesnovno dediščino človeštva.

Isto vprašanje sem zastavila donu Fernandu, ki je amawta (modri) iz tradicije Ajmara. 
Ajmara so poleg Kečua najštevilčnejše ljudstvo bolivijskih Andov. Naseljujejo področje visokega Altiplana, La Paz in območje okrog jezera Titikake. Amawte (“modri”) so duhovni vodje Andov, starešine, modreci, šamani. Vsaka večja indijanska vas ima tako osebo. Pripravljajo obrede, svetujejo, običajno znajo tudi zdraviti z zelišči in delajo z elementi, kar je sicer vloga yatirijev, zdravilcev.

Don Fernando se ni nasmehnil, ampak je zavil z očmi – od njega sem se naučila, da belci »nikoli ne bomo razumeli« (po devetih letih raziskovanja šele se mi zdi, da se približujem).

Razložil je takole:
»Življenje je kroženje, to, čemur na zahodu pravite ‘minevanje časa’ je v resnici le sosledje ciklov, neprestano izmenjavanje različnih kvalitet.« Po starem prepričanju traja »cikel zgodovine« štiri tisoč let, temu rečejo eno »sonce«: dva tisoč let (4×500) je obdobje harmonije in miru, ko med ljudmi vlada sodelovanje in spoštovanje do vsega, kar jih obkroža, drugih dva tisoč let je čas zmešnjave, ko vsak vleče v svojo smer, obdobje egoizma, individualizma, negotovosti in pustošenja narave – čas, ko človek naravo izkorišča, namesto da bi živel skladno z njo.

»Vsaka stvar ima svoje mesto in svoj trenutek, tudi kaos. Čeprav se človek, posebej duhovoni človek, trudi, da bi ohranjal harmonijo, se zaveda, da ima tudi kaos svoje mesto – tako pač je. Naši predniki so vedeli, da prihajajo hudi časi in da morajo samo počakati, potrpeti, preživeti in ohraniti znanje.« Po legendi so se umaknili v visoke gore in okameneli. Ajmare včasih res zgledajo, kot da nosijo kamnito masko, zlepa se
ne odprejo, posebej ne tujcu, belcu. Njihova kvaliteta je tišina, ponotranjenost, odpornost in izjemna trdovratnost, zaradi česar so se od vseh južnoameriških dežel najuspešnejše ubranili vplivu Špancev in krščanstva ter ohranila stara znanja. Do nedavnega so bili mnogi odmaknjeni kraji za tujce popolnoma zaprti. Obstajajo družine, ki si generacijo za generacijo predajajo vlogo varuhov skrivnosti in ezoteričnega znanja.

A legenda pravi tudi, da bo prišel čas, ki bo spet naklonjen življenju v skupnosti in se bodo dedje »odtajali«…
Ta čas, trdijo amawte, je že nastopil.

PREDSTAVITEV POTOVANJA
Program potovanja je plod mojega petletnega bivanja, raziskovanja in učenja v Boliviji. Ponuja redko možnost sobivanja s prebivalci indijanskih skupnostih, ki še živijo po starem in ohranjajo znanje, ki si ga ustno predajajo že tisočletja. Potovanje je zastavljeno kot pot osebne preobrazbe, šamansko delo in hkrati romanje po točkah moči (po svetih krajih v naravi in starih templjih).
V kratkem času, ki je na voljo, bomo obdelali vse osnovne koncepte andske kozmovizije in jih živeli v praksi. Spoznali bomo staro kulturo Tiwanaku in njeno vnovično aktualnost. Namen potovanja je telesna in duhovna prenova – s hrano (“superživili” Andov in Amazonije, ki nas bodo hranila ves čas potovanja), z naravo, obredi, čiščenji, obiskom krajev moči in učenjem “dobrega življenja”, kot ga učijo andski dedje. Na svetih krajih se bomo uskladili z novimi energijami, ki spreminjajo podobo sveta.
Potovanje ni turistično. Zastavljeno je kot romanje vase, namenjeno je učenju in povezovanju. Vsi sodelujoči so strokovnjaki na svojem področju, je pa izven turističnih poti Bolivija še vedno nepredvidljiva; pot je vedno pustolovščina in zna biti naporno.
Pot je primerna samo za telesno zdrave in prilagodljive ljudi!!
V program potovanja ni vključen let, se pravi, računajte na odhod iz Ljublajne en dan prej, vrnitev pa en dan potem,

PROGRAM POTOVANJA

Prihod v La Paz, nastanitev.
dan 1: uskladitev skupine, ogled mesta (El Alto, labirint tržnic, pokopališče).
Osnove andske kozmovizije.
Na pokopališču razlaga, kako v Andih vzpostavljajo komunikacijo s predniki (obred “dokončevanja”), sestava oltarja, tedenska “nega prednikov”.

dan 2: obred za dovoljenje za potovanje, obred z amawtama doño Roso in donom Mariem – prošnja za dovoljenje za obisk vseh krajev, za zaščito in srečno pot. Obred bomo opravili v Dolini duš, na apačeti (svetem mestu) v južnem delu La Paza. Popoldne se nadaljuje razlaga andske kozmovizije.

dan 3 – 5: tridnevni treking po inkovski poti El Choro. Z izhodišča se vzpnemo na prelaz Cumbre, ki je ena najbolj znanih apačet, kjer prebivalci La Paza darujejo Pačamami. Cumbre leži nad 4800 metrovnad morjem, vendar nas avtobus pripelje praktično na vrh. Od prelaza se tri dni spuščamo po poti, ki so jo zgradili Inki, po prečudoviti dolini; prehodimo tri podnebne pasove in pot končamo v subtropskem gozdu na višini 1700 metrov. Namen trekinga je aklimatizacija in povezava z Bolivijo, uskladitev z materjo Zemljo in s pogoji, ki jih je tu ustvarila narava.
Prtljago nosijo mule, pohod tehnično ni težaven (tj. ni potrebno alpinistično znanje), vseeno pa zaradi višine celodnevna hoja terja določen napor in je nujna dobra fizična kondicija. Dva dni se spi v šotorih, zadnjo noč v hotelu v Coroicu (subtropski pas).
Razlaga, kako šamani vidijo duhovni razvoj: pot kondorja. Delo s predniki (obredi z ognjem in s cimetom). Meditacija v zenovskem vrtu. Usklajevanje z naravo, vaje za notranjo tišino.

Dan 6: južno nebo in sveta geometrija starih templjev. Odhod v Tiwanaku, kjer nam bo predaval astronom, strokovnjak za etno- in arheoastronomijo, ki po indijanskih vaseh več kot dve desetletji zbira starodavno znanje o zvezdah in legende južnega neba ter jih združuje s sodobno znanostjo. Z astronomijo je povezan uvod v kulturo Tiwanaku, ki po tukajšnjem izročilu velja za najstarejšo civilizacijo sveta (najbolj drzne teorije jo postavljajo celo 40.000 let nazaj). Raztezala naj bi se čez vso celino južne Amerike tja do današnje Mehike. Mnoge templje so kasneje podedovali Inki. Legenda pravi, da je bila pred potopom eno velikih duhovnih središč sveta, povezano z drugimi svetovnimi kulturami, ugibajo celo o obstoju atlantidskih mest. Središče je tempelj-observatorij Tiwanaku, ki ga bomo obiskali naslednji dan.
Altiplano (Visoka planota Andov) je kraj, kjer ima vsak kamen zgodbo, vsak potok svojo zdravilno moč in je vsaka gora babica. Na tem nadrealističnem kraju, kjer se prebivalci pogovarjajo z vetrom in še znajo priklicati dež ali odgnati točo, kot so nekoč znali naši predniki, je nekoč uspevala civilizacija, ki je za južno Ameriko to, kar so egipčanske piramide ali monoliti Stonehenge za Evropo: velika kultura, ki je zaznamovala tisočletja. Čeprav je inkovski imperij, ki nam je časovno bližji (12. – 15. stol.), mnogo bolj znan in je arheoloških najdišč več in so lepše ohranjena, je resnično duhovno središče tega območja Tiwanaku.

Dan 7: Tiwanaku. Najsvetejši kraj južne Amerike. Po tradicionalnem koledarju, ki ga ohranjajo v neki gorski vasi v visokih Andih, se šteje leto 40.020, s čimer zaključujemo en cikel in začenjamo novega. Pravijo, da smo na pragu novega pačakuti, vrnitve časa. S predhodom v novo ero se os sveta iz Tibeta premika na Titikako. Starodavno izročilo napoveduje aktivacijo starih templjev omenjene kulture in vrnitev obdobja miru, harmonije in duhovnega razveta človeštva.
Tiwanaku leži dobrih 20 km od obale jezera Titikake. Tempelj, od katerega je ostalo zelo malo, datirajo tja do 15.000 let nazaj, zadnja od kultur, ki so gradile ena na drugi, je verjetno zaradi dolgotrajne suše propadla okrog 13. stoletja. Po tem, kar ima pokazati, se ne more primerjati z Machu Picchu ali majevskimi in mehiškimi piramidami – skrunilci so iskali legendarno zlato že pred prihodom Inkov, kasneje pa so Španci brezhibno obdelane kamne vgrajevali v cerkve, v času republike so z njimi tlakovali ceste in železnico, vojaki pa so monolite uporabljali kot tarče za strelske vaje.
To, kar osuplja, je skrito v astronomski natančnosti postavitve observatorija in zaenkrat nepojasnjeni tehnologiji, s katero so premikali sto, celo 400 ton težke kamnite bloke (največji tehta toliko kot 600 avtomobilov skupaj). Granit so znali obdelati z natančnostjo laserja in bloke zlagali kot lego kocke. Prilegajo se tako tesno, da med stikajoča se kamna ni mogoče potisniti niti rezila britvice. Danes bi za podobno strukturo potrebovali najmodernejše naprave – in seveda elektriko. Stari Tiwanaku je poznal hidravliko, razvil je kompleksne namakalne sisteme (izročilo pravi, da so stepo spremenili v cvetoča polja, raj na zemlji), poznali so vodotesno kanalizacijo in vodovodno napeljavo. Inki, ki zase trdijo, da so njihovi potomci, so stare templje sicer podedovali, sami pa niso poznali tehnologije, s katero so jih sestavili.
Tiwanaku je domorodnim Ajmaram še zmeraj vir mita o nastanku sveta in njih samih, njihove družbene ureditve, astronomskega znanja in naravne medicine. Ko arheolog najde kak posebno lep predmet, se kmet, ki pomaga pri izkopavanju, prikloni in takoj naredi preprost obred: zanj so ti predmeti sveti, pripadali so njegovim prednikom, pogosto jim pripisuje zdravilno moč; preko njih se povezuje s svojimi koreninami.
Tempelj je bil nekoč tako svet kraj, da so smeli vanj vstopiti le poklicani. Kot veleva tradicija, se bomo ustavili na apačeti nekaj kilometrov pred samim svetiščem in z obredom prosili za dovoljenje za vstop. V templju meditacija s starodavnim pozdravom. Meditacija v Puma Punku, delu templja, kjer so tla pokrita s kvarci (pod plastjo gline, seveda) in delujejo kot velikanski sprejemnik energije.

Program (6. in 7. dan):
• pred prihodom v sam Tiwanaku naredimo obred prošnje za dovoljenje na sveti točki Lloko Lloko
• predavanje astronoma (Tiwanaku kot observatorij in andsko dojemanje časa, južna ozvezdja in njihov pomen)
• delo s simboli in vaje za izostritev intuitivnega zaznavanja
• vokalna magija
• ugotovitev osebne kode za vstop v svete kraje
• ogled vseh štirih tempjev in muzeja
• nočni obisk templja z astronomom
• opazovanje južnega neba s teleskopom v astronomovem observatoriju

Dan 8: odhod v deželo kallawayev. Zjutraj odhod v deželo kallawayev v gorah proti perujski meji. Kallawayi veljajo za najboljše naravne zdravilce v Andih, nekoč so kot zdravniki služili na inkovskem dvoru v Cuzcu. Pravijo, da so edini ohranili sveti jezik, ki ga še danes uporabljajo za obredje. So odlični zeliščarji in šamani in so bili do nedavnega popolnoma zaprti pred tujci. Še zdaj so ti kraji popolnoma divji, redki turisti prihajajo samo na treking. Bolivijci kallawaye nasplošno gledajo zviška, češ da so brujos, čarovniki, in zaostali. UNESCO je tradicionalne zdravilce imenoval kulturno dediščino človeštva, vendar jim to v domovini ugleda zaenkrat ni bistveno izboljšalo.
Kosilo v vasi Carabuco ob Titikaki. Mitološki kraj je povezan s starodavno legendo o paru velikih duhovnih mojstrov (Tunupa in njegova žena Sumaya, oba sta danes spremnjena v vulkan), ki sta pred tisočletji prišla učit človeštvo. Če bo odprta cerkev, bomo pogledali zapis legende v obliki “stripa” fresk – ena redkih cerkev, ki hrani predkolumbijsko duhovno izročilo. Predstavitev kulture kallawaya.

Dan 9: Dežela Kallawayev – pohod v vas Curva: V Curvi je sloviti, a ne prav učinkoviti prvi zdravstveni dom, neuspeli poskus, da bi z ramo ob rami delala alopatski zdravnik in tradicionalni zdravilec. Pacient bi se lahko sam odločil, čigavo uslugo potrebuje, kar je sicer nova uradna usmeritev bolivijskega zdravstvenega sistema. V Boliviji imajo podministrstvo za tradicionalno medicino, kallawayi pa imajo uradno priznan status zdravilca, s čimer naj bi imeli pravico delovati v javnih bolnišnicah. Vseeno pa zdravilci raje delajo po starem, se pravi, hodijo od hiše do hiše in obiskujejo bolnike na domu. Pot sama je prelepa, vije se po pobočju doline in se nazadnje vzpne na vrh gore, kjer kot orlovsko gnezdo leži vas. V vasi je le eno prenočišče, skupinske sobe varuhov narave, kjer bomo prespali. Ob ognju nas bo gospa Juana učila presti. Preja je čas, ko ženska ureja svoje misli in si sanja življenje.

Dan 10: Pohod v vas Khata, kjer bomo obiskali tipično hišo domačinov. Dan bo posvečen ženskim opravilom: doña Marta (ki sem jo spoznala, ko sem se izgubila na poti v neko drugo vas) nas bo učila tkanja. Kallalwayke so ene najboljših tkalk Bolivije. Ko tke, se ženska s simboli, barvami in samim prepletanjem niti povezuje z realnostmi onkraj, tako rekoč »sanja svet«. V Andih ni umetnosti kot take – vse, kar naredijo, je namenjeno povezavi z duhom, naj bo to glasba, ples ali tkanje.
Za skupnost naš prihod pomeni dohodek, o kakršnem v vsakodnevnem življenju niti ne sanjajo. Vasi tu okrog so revne, hiše so iz adobe (zidakov iz zemlje), kdor hoče kaj zaslužiti, se mora izseliti v La Paz. Lokalni turizem, ki spoštuje izročilo, je možnost, da vasi zaživijo bolje, kmetje ostanejo doma, domačini pa začnejo ceniti lastno znanje in način življenja.
Popoldne spust v vas, kjer živi kallawaya don Aurelio. Zvečer z njim naredimo prvega izmed šamanskih obredov, čiščenje ob reki. Spimo pri domačinih, po hišah, raztresenih po vasi.

Dan 11 – 14: Delo s šamanom. Don Aurelio velja za enega najboljših zdravilcev v teh krajih. Načeloma so kallawayi nezaupljivi do prišlekov od drugod, ne delijo svojega znanja s tujci, posebej ne z belci. Šele zadnje leto ali dve so nekateri od njih začutili potrebo, da se odprejo in znanje, ki se je tisočletja predajalo ustno, začnejo deliti, celo zapisovati.

PROGRAM:
razlaga uhovnega sveta kallawayev
• obred čiščenja
• indijanska savna z belo mizo – obred zahvale
• tradicionalno zdravilstvo
• nabiranje zdravilnih in svetih rastlin in zdravilski postopki (prikaz na udeležencih, glede na potrebe)
• vsak udleženec bo imel priložnost vprašanj v zvezi z zdravjem in drugimi življenjskimi problema
• obred kamnovega čaja
• tretji dan priprava na obred z rastlino moči, kaktusom san pedro (obredno sekanje kaktusa, priprava, zvečer obred ob ognju) Ta dan smo na delnem postu (samo sadje do treh popoldne, potem post). Obred z očkom wachumo, kot domačini pravijo san pedru, bomo naredili ponoči. Ta obred ni obvezen, kdor se zanj ne odloči, gre pač spat.
• Četrti dan izlet na inkovski tempelj Chullpapata, popoldne peka kruha v peči iz adobe, mleli pšenico in koruzo s kamnom z mamo Justino.
Don Aurelio in mama Justina (njegova žena, ki je tudi zdravilka) bosta vsakemu posebej svetovala pri zdravstvenih težavah in težavah duhovne narave (ko je potrebna zaščita pred negativnimi vplivi ipd.). Pripravita lahko zdravilne rastline in amulete. Vse dni bomo gostovali v njihovi hiši in spoznali tudi otroke.

Dan 15: Odhod na Titikako, v kraj Copacabana. Na poti se ustavimo na Spečem zmaju, ki je eno od energijskih stičišč Titikake. Poiskali bomo predinkvoski zveneči kamen (nepojanjenega izvora).

Dan 16: Titikaka: Otok Lune, Otok Sonca, obred z rastlino moči. Pot na Otok Lune, ženski obred (otok Lune je kraj žarka čistosti, otok Sonca pa žarka modrosti). Ženski krog in ženske skrivnosti.
Popoldne odplujemo naprej na Otok Sonca, kjer si ogledamo južni inkovski tempelj. Otok Sonca je eno najsvetejših mest jezera Titikake, kjer se je po legendi rodilo Sonce. Kasneje so tu opravljali obred posvečenja inke. Razlaga ezoteričnih skrivnosti Titikake. Koncept “dobrega življenja”. Kako v Andih razumejo rojstvo, življenje in smrt, cikle življenja, narave in vesolja.
Na
Titikaka: Otok Sonca. Dan za prizemljitev po obredih. Brez veliko teorije celodnevni obhod otoka, ogled templjev na severnem delu, kjer med drugim leži sveta skala, od koder se je Sonce vzpelo v nebo. Legenda ima geološko podlago in govori o dejanskem obdobju zemeljske zgodovine. Prespimo v istem hotelu.

Dan 17: Copacabana: z ladjo na kopno. Sprostitev v Copacabani, čas za nakupe. Popoldne vzpon na predinkovski observatorij Horca del Inca. V Copacabani stoji tudi katedrala device Marije, ki je kraj s posebno močno energijo (po ezoterični tradiciji se tu nahaja žarek transformacije, eden od sedmih »žarkov Titikake«) in je zgrajena na ostankih starodavnega templja. Je najpomembnejše romarsko središče Bolivije. Razlaga tradicionalnega koledarja in koncepta časa. Popoldne čas za nakupe in prosto druženje.

Dan 19 (sobota): Vrnitev v La Paz. Donja Rosa bo vsem, ki boste želeli, brala iz listov koke (individualno). Koka je sveta rastlina, ki se odpira vrata med svetovi, zato liste uporabljajo tudi kot orakelj. Doña Rosa je jasnovidka, ki jo bo lahko vsak na samem vprašal, kar želi vedeti.
Popoldne čas za nakupe. Na čarovniški tržnici v središču La Paza, kjer bo mogoče nakupiti sestavine za obrede (palo santo). Razlaga koncepta duhovnega semena vsega, kar obstaja, in sestava wakaychite (vrečke semen, ki služi kot amulet). Zvečer koncert čaranga v muzeju glasbil. sledi ples v peñi, »diskoteki«, kjer vrtijo tradicionalno bolivijsko glasbo. Domačinka nas bo naučila kak folklorni plesni korak. Praznovanje ob koncu potovanja.

Dan 20: odhod domov.

CENA
je razdeljena na dva dela:
• slovenski del (izobraževanje, stroški organizacije, nastali v Sloveniji) se plačajo pred potovanjem, ob prijavi, v evrih na račun Zavoda za raziskovanje starih kultur Samkiri: 350 evrov
• bolivijski del (stroški potovanja, organizacija) se plača ob prihodu v La Paz v ameriških dolarjih: 1200 dolarjev. V Boliviji skoraj vse storitve plačujemo v gotovini, brez računa, kar poceni potovanje, mnogi partnerji (šamani, mulovodci, pomočniki itd.) pa računa tako ali tako ne izstavljajo. Če kdo želi dobiti račun tudi za ta del plačila, ga lahko izstavi bolivijska soorganizatorka, a je v tem primeru potrebno dodati še 20% za davek (se pravi, na dolarski del plačila)

V ceno je vse razen letalske karte in zdravstvenega zavarovanja in vodo si kupuje vsak sam. Letalska karta običajno pride okoli tisoč evrov na osebo. Podrobnosti izveste ob prijavi. Prej ko se skupina napolni, ugodnejši let se lahko dobi.
Zaradi višine cene letalskih kart in njihove dostopnosti, prosimo, da pohitite s prijavami.

ZDRAVJE IN PRIPRAVA
Nujno je turistično zdravstveno zavarovanje za tujino, ni pa potrebno nobeno posebno cepljenje. Ves čas bomo na visoki nadmorski višini, kjer ni tropskih bolezni. En sam dan bomo v krajih, kjer so komarji, vendar na tej višini niso nevarni. Potovanje je primerno za zdrave ljudi brez resnih kroničnih bolezni.
Potovanje je primerno za zdrave ljudi! Računajte na telesni napor (hoja na visoki nadmorki višini), notranje psihične in energijske procese (obredi sprožajo zavedne ali nezavedne čustvene in telesne reakcije), ogromno je novih informacij in vtisov, delo je intenzivno vtisov, na poti večinoma ni ustrezne zdravniške oskrbe.
Podrobne informacije dobite ob prijavi.
Ker bomo večino časa na visoki nadmorski višini, med tri in štiri tisoč metri, boste bolj uživali, če pridete telesno dobro pripravljeni. Priporočam hojo, posebej v hribe, in vse aerobne športe.
Obvezna oprema: podroben seznam dobite ob prijavi.
Podnebje: oktober in november sta najlepša mesca v Andih. Septembra pade nekaj dežja in narava ozeleni, temperatura so prijetne, sveže, dežja v tem času nasplošno ni pričakovati.

Za koga je potovanje primerno
Program je primeren za fizično in psihično zdrave in prilagodljive ljudi. Veliko bomo hodili. Pogosto bomo spali v neturističnih krajih, kjer so prenočišča taka, kot pač so: niso namenjena vsega udobja in sterilnosti vajenim Evropejcem. Med trekingom spimo v šotorih (izposoja je vključena v ceno, poskrbljeno je tudi za armaflekse, potrebno je prinesti le lastno spalno vrečo). Ni za ljudi, ki ne prenesejo neudobja in pomanjkljive higiene!!! Potovanje je intenzivno, zaradi višje nadmorske višine in notranjih procesov preobrazbe je lahko naporno. Dosedanji udeleženci so potovanje ocenili kot intenzivno! NI TURISTIČNO POTOVANJE, ampak pot osebne preobrazbe, zastavljeno v resnici kot delavnica, ki vključuje hojo v naravi. Če veste, da imate višinsko bolezen, potovanje v Ande ni primerno (če ne veste, pa se ob prihodu v La Pazu pojavi, dobite tablete in prvi dan počivate v hotelu, kar je običajno dovolj).
Prosim, opozorite me ob prijavi, če imate kak zdravstven problem, da se pomenimo bolj konkretno.
Hrana bo vegetarijanska, kadar je pripravljena za vso skupino skupaj; kadar bomo jedli v restavracijah, bo možnost izbire.
Vodstvo v slovenskem jeziku.

KDO SEM
Tina Zgonik (1971), svobodna novinarka in raziskovalka. Od leta 2009 živim v Boliviji, pol časa v La Pazu. Pol časa pa pri kallawayih, kjer raziskujem duhovne tradicije bolivijskih Andov. Leta 2012 sem v Slovenskem šolskem muzeju pripravila razstavo o indijanski šoli (»šola kot skupnost«), spremljajočo knjižico je na voljo v obliki PDF na moji spletni strani. Končujem knjigo o učenju šamanizma v La Pazu. Pri kallawayih zbiram zdravilske postopke, ki še niso bili sistematično zapisani, v La Pazu pa sodelujem s skupino modrih Ayllu Qala pri pripravi in promociji “osmih obredov”. Sobivanje s šamani zna biti včasih naporno, pogosto pa zelo zabavno – vabim bas k branju bloga, prav tako na moji spletni strani, in ogledu video posnetkov na youtubu (v pripravi)

Fotografije: Tina Zgonik
Kontakt:
mail: cudoviti.andi@gmail.com
FB: Tina Zgonik
FB: Pot kondorja
tel. in watsapp: +591 7321 44 85
www.tinazgonik.eu
youtube: v pripravi